Članek dva izmed velikih filmov drugega desetletja 21. stoletja, Neskončna lepota (La grande bellezza, 2013) in Victoria (2015), bere v luči medgeneracijskih razlik in z njimi pogojenih odnosov do ljubezni ter hedonizma. Pri tem se opira na konceptualizacijo depresivne hedonije Marka Fisherja, ki zaznamuje stanje poznega kapitalizma. Obravnava razmerje med vložkom v romantično ljubezen in avanturizmom, ki se spreminja od boomerske do milenijske generacije, in ugotavlja, da slednja revitalizira idejo romantične ljubezni, a to lahko stori le v odnosu do rezervne možnosti, ki jo ponuja hedonizem. Mesti Rim in Berlin, v katerih se dogajata filma, razbira kot dva simbolna kraja, ki zgodovinsko ustrezata ideji filmov.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!