Estetska zareza v an-estetizirano družbeno telo

»Zagata kritičnega mišljenja« je sintagma, s katero J. W. Mitchell označi shizofreno pozicijo, pred katero se znajde vsak poskus kritične umetnosti in kritičnega diskurza danes. Soočen s postmoderno »hiperinflacijo diskurzov« (Medak) in »poplavo avtobiografskega « (Rascaroli), skuša tovrstni diskurz najti legitimno mesto izražanja kritične pozicije in obenem preprečiti, da bi ta pozicija sama postala zgolj del poplave parcialnih diskurzov, ki jih sistem prebavi in ponudi na globalnem trgu mnenj kot najnovejši produkt popularne znamke »arts and politics.« V tako razburkanem morju poskuša kritična umetnost krmariti med čermi arogantnega avtorialnega in didaktičnega diskurza na eni, ter cinične avtodestruktivne »melanholije nemoči « (Rancière) na drugi strani. Filmi Sylvaina Georgea nakažejo eno od možnih poti tvegane, a potencialno produktivne navigacije: specifične strategije konstrukcije angažiranega diskurza njegovih filmskih esejev v iskanje te poti aktivno vključijo gledalca samega.