Gibanje, ki uhaja
Beležke ob filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo
Fragmentarni esej se sprehaja po filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo (2025), režijskem prvencu Ester Ivakič. Razumeti poskuša način investicije želje v postavitvi kadrov in odnosov med liki. Od globokih kadrov in travmatičnih dialoških planov-protiplanov ter izogibanja pogledu do tega, da plan-protiplan ni uporabljen zgolj kot standarden filmski postopek, temveč film raziskuje njegove teoretske implikacije, ki se kažejo v samem načinu odnosa do drugega.
Ključne besede: pogled, drugi, želja, plan-protiplan.
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!