Esej obravnava žensko dokumentaristiko kot kompleksno in dinamično polje, ki presega zgolj avtorstvo žensk ter vključuje specifične načine reprezentacije, subjektivnosti in političnega mišljenja. V dialogu s feministično teorijo razkriva, da dokumentarni film ni nevtralen odsev realnosti, temveč prostor konstrukcije pomenov in razmerij moči. Poseben poudarek je namenjen delu Anje Medved, ki skozi osebne in arhivske pristope raziskuje kolektivni spomin in situiranost vednosti. Esej izpostavi tudi problem esencializacije ženskih avtoric ter pokaže, kako ženska dokumentaristika deluje kot prostor kritike in etike ter epistemološki premik v filmu.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!