V času študentskih uporov maja 68′ so si bratje Marx preko sloganov na političnih plakatih utrli pot na francosko, ameriško in na slovensko politično sceno. Približno v tem času sta nastala izraza »Groucho marksizem« in »marksizem po bratih Marx«. Številni teoretiki so v filmih bratov Marx spontano prepoznali anarhistično oziroma marksistično kritiko družbenega sistema. Redki pa so teoretiki, ki so brate Marx uvrščali na drugo stran barikad. Pričujoči tekst poskuša svojo tezo zastaviti mimo te razprave in slediti namigu Jeana-Paula Simona, da so bratje Marx, zlasti Groucho, zastopniki »načela realnosti ameriške kapitalistične družbe« ali »točneje, načela donosnosti«. Njihova komika v bistvenih točkah ustreza mehanizmu ugodja, ki ga je Freud predstavil v svoji teoriji vica. Za tehnike, s katerimi vic dosega povečanje ugodja v smehu, je ključno načelo varčnosti oziroma prihranka, medtem ko je za brate Marx značilna verbalna razsipnost. V razreševanju nasprotja med skopostjo in razsipnostjo v besedni komiki bratov Marx se tekst opira na Marxovo opredelitev »racionalnega tezavratorja« in na koncept verbalnega oderuštva Marca Shella.

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!