Guy Maddin, gospodar zombijev

Guy Maddin je filmski avtor, ki ga pregledi in preiskave zombi podžanra domala brez izjeme prezrejo. Pričujoče besedilo želi to krivico popraviti, ne le z naštevanjem očitnih primerov Maddinove izrecne uporabe tropov zombi filma, pač pa z ilustracijo dejstva, da je filmski korpus slovitega winnipeškega režiserja v celoti utemeljen na ekshumaciji, v filmu samem in onkraj. Maddin vseskozi oživlja že davno umrle filmske estetike, govorice, žanre, igralske sloge ali kar cele izgubljene filme, obenem pa vselej privilegira še estetiko starostne obrabe in dekompozicije filmskega materiala. Njegov film je film izgube spomina, poln mesečnikov in hipnotičnih obsedencev, katerih dejanja oživljajo epizode iz Maddinove pogosto travmatične avtobiografije. To je film, ki od zombifikacije in nemrtvosti poka po šivih. Medtem ko v osebi samega avtorja besedilo prepozna tako figuro zombija kot zombi gospodarja, tipa Lugosijev ‘Murder’ Legendre iz filma Beli zombi (White Zombie, 1932, Victor Halperin). Še več, v aktu zombifikacije je, kot bomo videli, udeležena tudi Maddinova cinefilska publika – s tem pa cinefilska publika kot taka. Tisto, kar razprava konec koncev stavi na kocko, ni namreč nič manj kot trditev, da je cinefilija v temelju zombično početje. In Maddin, izrazito cinefilski filmar, se tej tezi ponuja kot idealno izhodišče. Analogije režiserjevim zombi-filmskim praksam pa se spotoma razkrijejo tako v omejitvah igralske »metode«, teoretični misli Laure Mulvey kot v sporni problematiki filmskih kanonov.

Integralna verzija besedila v angleščini se nahaja v tiskanem KINU!