Diazovi filmi po Batang West Side (2001) sledijo tendencam počasnega filma (slow cinema), ki že denominativno v osrčje svojega (političnega) programa vpeljujejo problematiko časa ter predvsem njegovih modulacij. Članek odkriva nekatere probleme (samo)podeljene emancipacijske moči, ki jo nosi estetska formacija v obliki teoretičnega in praktičnega filmskega gibanja.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!