Pri Eversonovemu slogu, ki ga lahko poimenujemo kot antiestetiko, so geste pogosto minimalistične. Večkrat je tudi izjavil, da si prizadeva doseči abstrakcijo kot nekakšen ideal ali cilj. V njegovih filmih je vse povezano s formo, maniro in nujno podobo, ki jo izdeluje. Ideja politike v njegovih delih se zdi postranska, prav tako ni naklonjen totalizirajočim idejam reprezentacije v svojem velikem projektu. Njegova dela bi težko označili za »dokumentarna«, bolj kot to bi lahko rekli, da so sodelovalna in daritvena, saj je prava vrednost filmov v osebnih odnosih, ki jih ustvari s svojimi liki. Čuti odgovornost do njih in do etične vezi, ki se vzpostavi med njimi. Mogoče so te nevidne vezi tiste, ki strukturirajo genom njegove umetnosti.

Prevedla Maja Lovrenov
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!