Sinoči sem odšel iz dvorane po ogledu ameriškega filma. Če ne bi bil v žiriji beneške Mostre, bi odšel že pred koncem. Ko sem odhajal, sem mislil, da mi bo razneslo glavo. V dveh urah filma nisem videl enega samega človeškega kadra. Vse skupaj je bilo nekakšno izzivanje gledalcev s pomočjo pretiranih barv in zvokov. Ko sem se vrnil v hotel, sem prižgal televizor in zagledal prizore iz starega italijanskega filma; naslova in režiserja ne poznam. Videti je bilo otroka, ki so ga peljali k brivcu, da mu ostriže lase. S temi podobami sem se kot pri nekakšni katarzi očistil vseh mučnih občutkov, ki mi jih je povzročil ameriški film. Tega ne govorim, ker sem v Italiji, ampak če je film francoski izum, imajo zasluge za njegov umetniški razvoj italijanski režiserji, medtem ko je ameriške bolj zanimala dobičkonosnost tega izuma.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!