Kratki igrani filmovi Dušana Makavejeva: zgodba in slog
Besedilo raziskuje slogovne in tematske značilnosti kratkih igranih filmov Dušana Makavejeva, ki jih je posnel za Kino klub Beograd v obdobju t.i. amaterizma, tj. Pečat (1955), Antonijevo razbito ogledalo (Antonijevo razbijeno ogledalo, 1957) in Spomenikom ni treba verjeti (Spomenicima ne treba verovati, 1958), pri tem pa avtorja vzpostavljata njihovo povezavo z avantgardnimi in modernističnimi tokovi. Ti filmi so pomembni za kasnejši opus Dušana Makavejeva, predvsem zaradi konstrukcije naracije in spremljevalnih montažnih postopkov, ki v tem obdobju niso tako radikalni kot kasneje. Teme osamljenosti in odtujitve, politične represije in seksualnosti so razvite prek konvencij morale in melodrame pod slogovnim vplivom ekspresionizma ter nadrealistične ekscentričnosti in sanjskosti, razvijejo pa se v eksistencialne metafore. Tako načelo bo Makavejev kasneje razvil in radikaliziral v svojih kanonskih filmih.
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!