Christian Petzold, pogosto označen za vodilnega režiserja berlinske filmske šole, se v gibanje, za katerega naj bi bilo značilno »postavljanje vprašanj ‘političnega’ prav z zavračanjem ustvarjanja eksplicitno političnih filmov«, umešča z vztrajnim poustvarjanjem obrobnih ali tranzitnih prostorov, v katere naseljuje podobno vedno znova reinkarnirane ekonomske ali politične izločence. Prostori, kamor naseljuje pripovedi, simbolizirajo stanje junakov-duhov. Ti so namreč preganjani zaradi političnih ali ekonomskih razlogov, nekakšnih popotresnih sunkov preteklosti, naloga gledalca pa »ni le izgon teh zgodovinskih duhov«, marveč »interpretacija namena in pomena njihove trajne prisotnosti«.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!