Zvok je v filmih Davida Lyncha ključen že vse od začetka, predvsem ker je bil režiser z Eraserheadom (1977) eden od pionirjev uporabe industrijskih zvokov, šumov, nizkofrekvenčnega drona in ostalega, s čimer je zgradil zvočno krajino namesto klasičnega soundtracka. V članku raziskujemo povezanost njegove uporabe zvoka z vlogo fantazme, njenega prečenja in prebujanja subjektivitete, ki jo Lynch poudarja tudi z zatikom samega medija, tako na nivoju zvoka kot na ravni podobe.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!