Naj se vrata tu odpro

Esej o filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo (2025) skozi osebne asociacije (in določene literarne in filmske reference) obravnava motive ognja, hiše, doma, deklištva, groze, medgeneracijske travme, odkrivanja meja med svetovoma tukaj in onkraj in meja med otroštvom in najstništvom. Poleg identifikacije osrednjih vsebinskih motivov filma se osredotoči tudi na žanr, fotografijo in formalne lastnosti filma, ki se tankočutno giblje med realizmom in nadrealizmom, pri čemer realistična baza ne zaduši zdrsov v magično, nadrealistični elementi pa ne izničijo verjetnosti dogajanja.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!