Besedilo se posveča paradoksni prisotnosti vročine na filmu: kako razumeti modalnost, ki je film kot avdio-vizualen ne more registrirati in zaznati neposredno? Problem nevidnosti vročine je razdelan skozi vrsto primerov, v katerih vročina sprva deluje kot nasprotnik podobi, a se z nadaljnjimi primeri pokaže, da je tovrstni dualizem problematičen. Z analizo filmskega performansa Kariokineza (1965) Zlatka Hajdlerja besedilo pokaže, da lahko vročina deluje kot notranja podobotvorju. Vročina postane osnovno filmsko sredstvo, ki podobe ustvari in obenem film tudi uniči.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!