Novi jugoslovanski film: filmski odgovor na oznako »črni val« in pojav filmske politične estetike

Prispevek očrta najpomembnejše dejavnike, ki so botrovali nastanku novega jugoslovanskega filma: prvič, poudari pomen kinoklubov in samoupravne infrastrukture, in drugič, pokaže na paradoksalno produktivno razsežnost geste oblasti, ki je nove filme očrnila. Oznaka »črni val« ni zgolj simptom socialistične represije, temveč jo je moč razumeti skozi modernistični diskurz, ki je te filme napravil skorajda nesmrtne. Avtor razpravlja o dveh avtorjih (Želimir Žilnik, Krsto Papić), ki sta na svoj način odgovorila »črni tendenci«, ter v nadaljevanju predstavi filmske metode treh režiserjev: Žilnikovo metodo snemanja filma na partizanski način; metodo (samoupravnega) realizma Živojina Pavlovića, ki uspe najbolje dokumentirati negativne učinke socialistične industrializacije; in metodo formalne, notranje subverzivne podobe Makavejeva, ki navrta prevladujoči način politične reprezentacije 1. maja.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!