Prispevek izhaja iz genealoške predpostavke, da je film tipično moderna tvorba: umetnost gibanja, posledica tehnološkega napredka, ki ga pogosto tudi slavi. Zlasti različne (filmske in druge) avantgardne prakse na različnih straneh ideološkega spektra zaznamuje ponotranjenje te futuristične progresivne časovnosti moderne. Pričujoči zapis želi kritično premotriti določene tovrstne filmske primere, ki so bili prikazani na filmskem festivalu v Oberhausnu 2012 ob jubileju podpisa Oberhausnovega manifesta; predvsem pa raziskati alternativne sočasne filmske prakse ter sodobne eksperimentalne filme Ilppa Pohjole (ki mu je bila letos posvečena festivalska sekcija). Te zaznamuje drugačno razumevanje časovnosti, ki ga udejanja na samem telesu filma in ki ga s Francom Berardijem imenujemo post-futuristično.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!