Filmski teoretiki so si enotni, da je šel razvoj slasherja skozi več faz. Po obdobju razcveta podžanra sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zanimanje za slasherje nekoliko upadlo, saj se je občinstvo naveličalo obstoječih franšiz in nenehnega ponavljanja slasherskih konvencij. Posledično se je sredi devetdesetih let slasher obrnil k postmodernizmu: filmi tega obdobja so odkrito namigovali na žanrske klasike iz osemdesetih let in na ta način samorefleksivno prevpraševali slasherske konvencije. Ena njihovih osrednjih značilnost je porogljiv in ciničen ton, ki jim ga dajejo sarkastični in čustveno otopeli liki. V začetku novega tisočletja pa se je slasher pomaknil k bolj neposredni občutljivosti, v kateri se »postmoderna« ironija in prekanjenost spajata z nostalgijo in iskrenostjo, za to novo fazo razvoja pa se vse bolj uveljavlja oznaka »metamoderni slasher«. V članku avtor z medsebojno primerjavo filmov Krik (Scream, 1996), Krvava lekcija (Getting Schooled, 2017) in Hackleyjevi pomori s sekiro (Axe Murdering with Hackley, 2016) pojasni, na kakšen način metamoderni slasher deluje in v čem se razlikuje od zgodnejših faz razvoja slasherja.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!