Otroci gospe Kiet (Miss Kiet’s Children, 2016), dokumentarni film v slogu observacijske tradicije, svojo formo, ki jo teoretiki in kritiki sicer že več desetletij postavljajo pod vprašaj, na različne načine tudi presega: denimo s kamero, ki se fizično postavi v podrejen položaj, ter s tem, ko se subjekti filma na kamero občasno jasno odzivajo. Otroci gospe Kiet skušajo med gledalcem in subjekti filma, travmatiziranimi otroki iz begunskih in priseljenskih družin, načrtno vzpostaviti empatijo ter s tem povsem odkrito doseči tudi politični učinek.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!