Članek obravnava nekatere vidike – »prisluhe« t. i. »učinka vlaka« – »utemeljitvenega mita« filma, ki so spremljali prve projekcije filma Prihod vlaka na postajo Ciotat (L’arrivée d’un train en gare de La Ciotat, 1895/96) bratov Lumière ter izpostavlja v zgodovinskih analizah tega fenomena ne dovolj upoštevano, razčlenjeno in vanje integrirano »nemost« nemega filma. Ta prevladuje v iniciacijskem obdobju zgodnjega kina, v katerem filmskih projekcij (še) niso spremljali oziroma dopolnjevali glasbeni ali kakšni drugi zvočni učinki. Izhajajoč iz izvajanj M. Gorkega, P. Bonitzerja in M. Chiona postavi tezo, da je obenem in komplementarno s »slepim poljem« filma vzniknilo še »gluho-nemo polje«, specifična »filmska tišina«, ki prispeva svoj delež tako k nelagodju kot tudi k uživanju v zgodnjem filmu.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!