Poetika političnega filma: Sylvain George, Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.)

Besedilo obravnava različne ustvarjalne metode, s katerimi se francoski režiser, filozof, pesnik in aktivist Sylvain George loteva delikatne problematike migrantske politike v Franciji in Evropski skupnosti. V svojih prizadevanjih za zasnovo specifičnega estetskega izraza, s katerim se film izpostavlja kot temeljna oblika odporniških zavzemanj, se delo enega ključnih avtorjev sodobnega angažiranega dokumentarca sklicuje tudi na določene aspekte politične misli Walterja Benjamina, Jacquesa Rancièra, Giorgia Agambena in Georgesa Didi-Hubermana. Razprava skozi osredotočenost zlasti na Georgeov zadnji film Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.) analizira njegova poglavitna emancipacijska načela, ki izvirajo iz zavračanja pozicije pasivnega opazovalca in potrebe po odporu, še posebej pa iz nujnosti spreminjanja hrupa migrantov v glas ter njihove ne-vidnosti v vidnost. Te zahteve, ki korespondirajo z nekaterimi ključnimi koncepti omenjenih avtoritet, npr. »dejansko izjemno stanje«, »politična subjektivacija«, »golo življenje« ali »suvereno nasilje«, dobijo v Figurah vojne I. svojevrstno filmsko obliko, ki izpričuje odločnost prizadevanj za enakopravnost. Prek Georgeove ideje o kinematografiji, ki mora tako v formalnih kot vsebinskih vidikih »zavzemati držo zagovarjanja nedvoumne politične pozicije«, migranti končno dobijo svoj glas, da lahko pripovedujejo o resnici pekla, skozi katerega se prebijajo v »obljubljeni deželi«.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!