Članek sledi Pasolinijevim kršitvam klasične filmske forme, da bi v režiji pogleda in vpisu figur v krajino odkril avtorjev izvirni proces produkcije pomena. Zato so v fokusu filmi Evangelij po Mateju (Il Vangelo secondo Matteo, 1964), Kralj Ojdip (Edipo re, 1967) in Teorema (1968), teoretski referenci pa Badiou in Deleuze. Sledeč vlogam, v katerih se Pasolini pojavlja v svojih filmih (slikar, režiser, pisec), članek dodatno tematizira moduse vpisa avtorja v strukturo dela kot izvirno refleksijo o ustvarjalnem procesu.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!