Mislim, da so moji filmi politični – ne po temi, temveč po strukturi, načinu produkcije. V zgodovini gibljivih slik je mlada ženska pogosto predstavljala muzo moškemu režiserju. Tudi sicer v zgodovini umetnosti že tri tisoč let vidimo ženske, ki pozirajo, predstavljajo nekaj erotičnega, kar ni slabo, vendar je zame to dolgočasno. V Nini Hoss sem našel igralko, ki ni moja muza, temveč predvsem moja tovarišica. Poleg tega pa režiserju vrača pogled. Želi biti gledana, toda hkrati gleda nazaj vate, to pa je tudi način komunikacije, ki ga imava med produkcijo, zato sem z njo posnel šest filmov. Imel sem idejo, zapisal sem jo skupaj s Harunom, nato pa sem zgodbo in podobe, ki sem jih imel v glavi, povedal Nini. Glede na njene reakcije sem videl, kaj želi sama narediti iz tega gradiva.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!