Prihodnost ljubezni in lezbičnega filma

V članku želim prikazati, da obstajajo različni pogledi na ustvarjanje lezbičnega filma, pri čemer te poglede razdelim po spolu in spolni usmerjenosti ter dokazujem, da moški ustvarjajo drugačne filme od ženskih in homoseksualci drugačne kot heteroseksualci. Tako se ob primerjanju lezbičnih filmov različnih ustvarjalcev izkaže, da so homoseksualni režiserji in režiserke bolj osredotočeni na re-prezentacijo lastnih izkušenj (izvor lezbične želje, konflikt med osebno željo in družbenimi pričakovanji, travme razkritja pred starši in prijatelji ipd.), zaradi česar se bolj osredotočajo na sporočilnost filma, pri tem pa trpi kakovost samega filmskega jezika (tj. režija, produkcija, izbira kakovostnih igralk/igralcev ipd.); na drugi strani heteroseksualni režiserji/režiserke ne preizprašujejo izvorov želje in travme lezbijk in podobno, ampak jih zanimajo kakovostne filmske zgodbe, ki se na koncu odrazijo tudi v odličnih filmih. Članek pa zaključim s priporočilom, da se mora lezbični film v prihodnosti osredotočiti na prikaz predvsem univerzalne (sotočne) ljubezni v obliki vrhunske filmske pripovedi, ki bo presegla okvire spola in spolne orientacije ter s tem nagovarjala vse ljudi; ne nazadnje bo le na ta način lezbični film dosegel družbeni in kinematografski napredek oziroma uspeh.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!