Ranljiva telesa

Film Titan (Titane, 2021) lahko umestimo med t. i. »telesne žanre«, ker s prizori telesnih deformacij drega predvsem v področje afektivnih zaznav. Julie Ducournau ponovno uspešno pokaže, da telo nikakor ni statično, temveč venomer spremenljivo, venomer odvisno od drugih teles in okolja. Z metaforo, ki vizualno ponazarja, da človeško telo lahko dojemamo kot stroj, Ducournau to možnost pravzaprav zavrača in vztrajno gradi podobo ranljivega, bolečega telesa, ki ga je nemogoče (popolnoma) nadzorovati. Zdi se, da avtorica telo vedno znova uporabi za fizični prikaz posamezničinega notranjega boja, njene razpetosti med družbenimi vlogami in nezavidljivega položaja, ki ji pravi, da ne ustreza nobeni. Bizarne telesne spremembe in preobrazbe, ki v našem dojemanju nikakor niso mogoče, med drugim torej postanejo sinonim za šahmat položaj osrednje junakinje, ki v črno-belem svetu nikakor ne najde načinov, s katerimi bi se identificirala.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!