Razgradnja absolutizma pomena skozi dogodek smisla: Vlado Škafar, Deklica in drevo

Razprava obravnava težko opredeljivi četrti celovečerec Vlada Škafarja, ki odpira nov prostor bivanja v opredelitveni nedoločljivosti med igranim in dokumentarnim filmskim dispozitivom. Na osnovi razčlembe osnovnih formalnih poudarkov Škafarjevega poklona ženskam, ki so globoko zaznamovali njegovo percepcijo sveta, preiskuje tesno povezanost filma s slikarskim opusom Joni Zakonjšek in filozofskim horizontom filmske misli Jean-Luca Nancyja. V filmu tako zaznavamo eno najtesnejših povezav med upodabljanjem iskanja smisla sveta in premišljevanjem človeške odgovornosti v njem. Škafarjevo preiskovanje možnosti prikazovanja resnične, žive prisotnosti človeka v njenem prehajanju v čisto simbolno podobo oziroma potenciala, da se iz otipljivih konkretnosti ustvari abstraktno polje pripovedi, opredeljujemo kot pesnitev o ljubezni in obenem esej o filmski umetnosti na robu med dokumentarnim realizmom in metafizično meditacijo. Ta svoj način obstoja onkraj igranega in dokumentarnega vzpostavlja kot svojevrstno obliko izkustvenega filma, ki nam vsakič znova ponuja doživetje izkušnje odgovornosti do smisla sveta.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!