Meje, ki razmejujejo politični prostor, so značilni znak strahu, na katerega se Želimir Žilnik odziva s filmom o notranji razsežnosti teh meja onkraj njihove fizične realnosti, ki potrjuje potrebo po razmejevanju, možnost prekinitve statusa quo, kršitev geografske politike preko svobodnega in skupnega izuma, čustveno konstrukcijo ter neke vrste psiho-geografsko resnico, ki ne upošteva toliko realnih prvin kot pa meje, za katere realnost vabi, da jih premagamo, da se odpremo.

Prevedla Andreja Štepec
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!