Sodobna televizija je medij antijunakov. Prispevek se ukvarja z vprašanjem vzpona in priljubljenosti antijunakov in z vprašanjem, zakaj niso na enak način priljubljeni tudi podobni ženski liki. Pri tem se podrobneje osredotoči na dve seriji istega režiserja, ki h konstrukciji večplastnih ženskih antijunakinj vsaka na svoj način pristopata skozi sorodne teme in nakazujeta spremembe v pozitivno smer.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!