Smrt bo naporna: Konec in garanje

Prispevek s pomočjo aparata sodobne in klasične filmske teorije analizira opazovalni dokumentarni film Konec (2017), celovečerni prvenec slovenskega režiserja Vida Hajnška. Po kratki fotografski interpretaciji uvodne sekvence se besedilo loti obravnave francoskega teoretika Andréja Bazina, natančneje kratkega eseja »Smrt vsako popoldne«, ki nam služi kot odskočna deska za osrednjo tezo: Hajnškov dokumentarec prek nevtralne, odmaknjene observacije uprizarja tri različne (a neločljivo povezane) oblike človeškega dela – čustveno, intelektualno in fizično. Opravila treh protagonistov se nenehno replicirajo ter ponavljajo, kar članek privede do filozofskega zaključka, da je fenomen smrti možno na filmskem platnu upodobiti le v obliki večnega, neutrudnega ter skrajno izčrpajočega postopka: kar režiserju Hajnšku na svoj način uspe.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!