Koronakriza je pospešila uporabo digitalnih tehnologij in s tem povezano transformacijo številnih družbenih področji. Avtorica se v članku osredotoči na področje filma in filmskega jezika. Postavi tezo, da je privzemanje oblikovnih postopkov videoiger postalo učinkovita strategija, s katero se film prilagaja novim pogojem gledanja, ki so bistveno drugačni od gledanja filma v kinodvorani. To tezo, ki temelji na primerjavi med kinom in videoigrami kot dvema različnima dispozitivoma, utemelji v teoretskem delu, kjer podrobneje predstavi svojo interpretacijo ideje dispozitiva, ki jo vpelje Jean-Louis Baudry. V drugem delu ob analizi filmov 1917 (2019), Parazit (Gisaengchung, 2019) in Nebrušeni diamanti (Uncut Gems, 2019), ki v svoji estetiki, postopkih vizualne reprezentacije in narativnih pristopih uporabljajo pristope videoiger, pokaže, kako naslonitev na videoigre filmu omogoča, da se približa izkušnjam sodobnih gledalk in se kritično odziva na probleme sodobnega sveta.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!