Theo Angelopoulos, brbotajoče humanitarne krize in celjenje (osebne in nacionalne) identitete skozi arhivsko kinematografijo

Pisma Theu (Lettre A Théo, 2019), Chèche Lavi (2019) in Pirotecnia (2019) v objektiv ujemajo pozabljene ljudi in zgodbe, se poigravajo z arhivskimi posnetki preteklosti in rekonstruirajo nedokončano delo, ki mu sodobna, turbulentna realnost doda povsem novo dimenzijo. S tovrstnimi filmi je 48. Mednarodni festival Rotterdam zadel v srce trenutne kulturne in geopolitične klime, polne nacionalnih ran, migracij in humanitarnih kriz, ki ob vsesplošni poplavi globalnih katastrof, vojn, preseljevanj in vse večjega trenda post-resnic dnevno bledijo v pozabo. Tišina obnemelih, neslišanih, utišanih ljudi se tako izrisuje kot rdeča nit teh formativno in stilistično različnih dokumentarcev, ki zarežejo globoko v nacionalne rane kolumbijskega, haitijskega in grškega ljudstva ter v Grčiji o(b)stalih beguncev Bližnjega vzhoda.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!