V članku skušam preko poigravanja s senzoričnimi elementi razgrniti specifiko prehajanja med vzporednima svetovoma, med realnim in fantazijskim, kar omogoča sprehod po izjemno tehnično zahtevnem Vsi mi tujci (All of Us Strangers, 2023), ki se prične že na osnovni ravni, z vrnitvijo k analogni estetiki kamere. Vračanje k preteklemu, ki se vseskozi pojavlja kot konstanten narativ, preko spominjanja oživlja bolečino in sproži verižni proces predelovanja žalosti ter soočanja z izgubo, tako rekoč sprosti celoten spekter čustvene neizrečenosti in privede do končne katarzične osvoboditve. Z izpostavitvijo kontrastov in natančno opredelitvijo odziva gledalcev na videno v različnih, a enako pomembnih prizorih želim bralca pripeljati do razumevanja režiserjeve delovne dinamike in sprejemanja posameznih scenarističnih odločitev.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!