Bog ne bo pomagal (Bog neće pomoći, 2025) se odvija na več ravneh resničnosti, kjer mitični in materialni svet soobstajata v stalni napetosti, kar oblikuje tako narativni potek filma kot doživljanje likov. Ta strukturna logika je neločljiva od žanrske hibridnosti filma, ki konvencije vesterna ter zgodovinske, socialne in družbene drame zmeša v dalmatinsko intonirano predelavo (ameriške) mitologije skrajnih robov poseljenega ozemlja. V članku prek analize prostora, perspektive, tempa in utelešenih praks, še posebej ženskih likov, poudarimo mehanizme, prek katerih se uprizarjajo emancipacija, moralna delovalnost in subjektivnost v restriktivni skupnosti. Obravnavano delo Hane Jušić, ki se umešča v sodobne tokove revizionističnih vesternov in filmov, ki se osredinjajo na zgodbe o ženskah z ženskih perspektiv, premaga ustaljena žanrska pričakovanja in proizvede večplastno postmoderno pripoved.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!