Vrata ostanejo odprta in queerovska paralaksa

Pričujoči članek problematizira kronični neobstoj queerovskih reprezentacij v vzhodnoevropski kinematografiji socializma tako, da se s to težavo sooči v kontekstu jugoslovanskega filma. Dosedanje raziskave odnosov med jugoslovanskim filmom in queerovsko seksualnostjo so bile kot vaja v homo-spottingu: avtorji so bolj ali manj katalogizirali sporadične pojave gejevskih in lezbičnih likov na platnu. Kolikor je ta pristop pomemben in nujen, bi ga morali nadomestiti z analizami, ki presegajo fiksacijo razkritih homoseksualnih identitet, in raziskati njihovo stabilnost. Članek zagovarja uporabo in preizkušnjo queerovske teorije glede na zgodovino jugoslovanskega filma pri obravnavi filma Vrata ostanejo odprta (Vrata ostaju otvorena, 1959) češkega emigrantskega režiserja Františka Čapa.

Prevedla Ivana Novak
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!