László Nemes je s Savlovim sinom (Saul fia, 2015) po mnenju nekaterih na novo določil »žanr filmov o holokavstu«, saj v primerjavi z njimi ne prinaša pripovednega zadoščenja. S tesnim kadriranjem, tekočo kamero in nejasnim dogajanjem ustvari klavstrofobičen občutek. S podobnim oblikovnim pristopom v filmu Zaton (Napszállta, 2018) začenjamo slutiti prve obrise avtorskega izraza. Budimpešto tik pred prvo svetovno vojno tako na pripovedni kot vizualni ravni prikaže kot civilizacijo v zatonu. Skupaj s Savlovim sinom lahko Zaton beremo tudi kot delo o zgodovinskem spominu.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!