Pomen Noordungove ideje, da bi se človek lahko vozil po vesolju, je izhajal iz prepričanja, da znanstveno-tehnološki razvoj prispeva k dobrobiti vsega človeštva. Sto let po Noordungu so problemi vožnje po vesolju rešeni, življenje na zemlji pa postaja vse bolj nemogoče. Tako imenovani napredek ni izčrpal le naravnih bogastev, pač pa tudi ljudi. Izmučenih, raztrganih teles, prestrašeni od grozečih katastrof in večnega konca potrebujejo vizijo vsaj toliko kot ljudje v času velike gospodarske krize, v kateri je Noordung napisal Probleme vožnje po vesolju. V članku analiziramo dva sodobna filma, Titan (Titane, 2021) in Telesce (Piccolo corpo, 2021), dveh različnih žanrov in estetik, umeščena v dva različna zgodovinska trenutka. Pokažemo, da sta si ne glede na razlike v svojem radikalnem razumevanju življenja presenetljivo podobna. Navezujeta se na kozmonavtiko in njeno zaupanje v prilagoditvene sposobnosti človeškega telesa, vendar ponudita radikalno drugačno rešitev. Krogla iz titana in mrtvorojeno telesce, ki si ju junakinji Alexia in Agata prižemata k prsim, sta morbidni upodobitvi konca življenja, sta konec sam. A njuna odločenost, da tem mračnim plodovom svojih teles vdihneta življenje s tkanjem vezi z drugimi, v skupnosti, bi bila lahko znak, da se obdobje pošasti, ki ga je napovedal Noordungov sodobnik Antonio Gramsci, izteka. Je novo pripravljeno na to, da se rodi?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!