Sirat – filmski ritual do konca sveta

Tretji igrani dolgometražec špansko-francoskega režiserja Oliverja Laxeja Sirat (2025) je film, v katerem imata podoba in zvok enakovredno vlogo. Glasba ni zgolj podlaga podobe, ampak jo včasih preseže, še posebej v prvih petnajstih minutah filma, ko gledalca dobesedno preplavi. Tudi junaki filma zgodbo gradijo s svojo pojavnostjo, in ne z dramatizacijo. Kljub temu filmsko potovanje junake vpelje v povezanost s časom in prostorom in preko preizkušenj, ki se dotikajo življenja in smrti, tudi do metafizičnih vprašanj. To pa so bile vselej teme največjih režiserjev, kot sta Andrej Tarkovski in Krzysztof Kieślowski.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!