Uporaba primerov glasbe in glasbenih zvrsti, ki naj bi bile popularne zlasti med mlajšimi v času, ko je bil film posnet in v katerem naj bi se odvijal, je ena izmed tipičnih žanrskih potez mladinskih komedij, zaradi katerega bi Ameriška pita (American Pie, 1999) lahko bila »še en film za mulce«, kot namiguje naslov, ki film parodira: Pa ne še en film za mulce (Not Another Teen Movie, 2001). A po drugi strani pozoren ogled filma, ki se osredotoča na specifične načine, na katere ustvarjalci vpeljujejo popularne skladbe, razkrije tudi odstopanja od norme, ki naj bi jo v veliki meri opredelil John Hughes v filmih Sobotni klub (The Breakfast Club, 1985) in Lepotica v rožnatem (Pretty in Pink, 1986). Prispevek razčlenjuje nekatera teh odstopanj in skuša glede na popularno kulturo konca 90. let interpretirati te prakse ter jih umestiti v času.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!