Od zgodnjih dni filma je bila projekcija gibljivih podob krhek, izjemno koreografiran in nadzorovan dogodek. Ni šlo le za prostor, zaprt pred zunanjim svetom, pač pa za prehoden prostor med živahnim vhodom v kino s pločnika in izmuzljivo membrano platna v dvorani. Prostor je imel značilnosti obeh. Njegova zasnova je bila odraz določene kulturne ali poslovne logike, hkrati pa je zrcalila fantazemski prostor gibljivih podob, projiciranih na platno. Posledica take igre podobnosti je bila izjemno nepredvidljiva strategija projektiranja, ki je v najvplivnejših primerih opustila diskurz projektiranja in arhitekture in ostala tesno povezana s projiciranim filmskim prostorom. Kot pokažejo trije obravnavani primeri, so se zelo različni načrti in tipologije kinov razvili iz različnih filmskih ozadij. Kažejo na tri zgodovinske trenutke, ko so se projicirani filmski prostor in dejanske dvorane znašli v popolnem, a izjemno spekulativnem ravnotežju.

Prevedla Maja Lovernov
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!