Čapovi slovenski igrani celovečerci

Ko se je neuspehom Trsta (France Štiglic, 1951) in Sveta na kajžarju (France Štiglic, 1951) pridružila še polomija z Jaro gospodo (Bojan Stupica, 1953), je Branimir Tuma, direktor takrat edinega slovenskega filmskega studia – Triglav filma, uvidel, da je vrag odnesel šalo. V pogojih umika državnega pokroviteljstva domače kinematografije, do katerega je prišlo v tistem času, bi se namreč lahko pripetilo, da bi še nekaj podobnih strelov v prazno privedlo do propada vse slovenske filmske industrije. V skladu s tem je od projekta iskanja morebitnih domačih talentov vsaj za nekaj časa odstopil in se odločil, da bo iz tujine pač uvozil izkušenega režiserja. Na ta način bi Triglav film lahko posnel nekaj uspešnic, hkrati pa bi tuji mojster svoje filmsko znanje prenesel na domači filmski kader, ki bi lahko prevzel delo v prihodnosti. Strogo gledano je bila ta poteza tvegana, obenem pa občutljiva. Navsezadnje je z njo Tuma domačim režiserjem vsaj posredno izrekel nezaupnico. Ampak na koncu se je vseeno posrečila, saj je František Čap, ki ga je Tuma izbral, v resnici naredil natanko to, kar so od njega pričakovali, pri vsem skupaj pa je imel tudi vsaj malo sreče. Ideja uvoza tujega strokovnjaka namreč stoji ali pade na podmeni, da se bo ta v novem okolju tudi znašel, kar pa nikakor ni nujno. V skladu s tem nikjer ne piše, da ne bi ta ista Tumova ideja, ki danes velja za skorajda genialno, ob izboru kakšnega drugega tujca izzvenela kot strahotna zmota. O občutljivosti poteze navsezadnje priča tudi Čapova žalostna usoda, saj je kljub svojim številnim prispevkom slovenskemu filmu na koncu umrl pozabljen od vseh.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!