Danes je rojstni dan A. Tarkovskega

Kdo bo verjel: tisti, ki na vse
veke utešuje s svojimi pesmimi ves
čas umira. In ničesar strašnega, ne
naključnega ni v tem, če
zjutraj tuli nevidni vihar, ves
čas se nebesa zgrinjajo,
cevi zvenijo, in glušiš …
ne: bela žena
mlada sahne, nikogar ne
kliče, ko med prsti
drobi mrvice,
od doma ostale, po tleh
pobira in golta, golta bolečino
svojo – to je vendar le
Rusija, nič drugega, v zrcalu niso
Kosti, le smrti podoba, le stihi,
ki pijejo, pijejo obraz, izčrpan
od vstajanja nenehnega iz smrti
in nazaj v čudež in
spet v pokol, ne neoseben,
kaj še, dobesedno
od doma: mesarsko klanje