Na podlagi fragmentarnega pregleda nekaterih filmov s programa 30. in 31. ljubljanskega Festivala LGBT filma skušamo postaviti izhodišča za mišljenje-prakticiranje dezidentifikacije v (ob)filmskem kontekstu. Zanima nas, kako zarezati v obstoječe, v estetski režim, s transestetsko intervencijo, tj. s specifičnim, emancipatornim govorjenjem, izjavljanjem, dejanjem, ki ga onkraj paradigme reprezentacije izvaja ustvarjalno, misleče telo v političnem prostoru filma. Subjektivacija filmskega izraza terja in obenem soustvarja heterogenost v čutnem – izmikanje podobe, upodobitve in njene percepcije strukturi moči – kot pogoj za nemogoči dogodek, za dejanje govorjenja neizrekljivega v jeziku podob in zvokov. Ki mu je imanentno odrekanje identitetam zato, da bi jim odvzeli totalitarni nadpomen in s tem zamajali moč policijske strukture obstoječega.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!