Diskreten šarm Škafarjevega filma

Niso vse stvari tako razumljive in izrekljive,
kot nam po navadi radi dopovedujejo,
večina dogodkov je neizrekljiva, zgodijo se
v prostoru, v katerega ni nikoli vstopila
beseda …
R. M. Rilke: Pisma mlademu pesniku

»Za kaj sploh gre? Jaz ničesar ne razumem,« se je po projekciji Škafarjevega filma Oča (2010) na ljubljanskem filmskem festivalu zaslišalo iz zadnjih vrst Linhartove dvorane. Filmski večer se je iztekal, ustvarjalci filma so se že bili lepo poklonili, povedali kakšno misel o delu pri filmu, odgovorili na kakšno standardno vprašanje, ko je voditelj ceremonije s svojim še-kakšno-vprašanje izzval izpod balkona tisti moteči glas. A ga ta ni prav nič zmedel: v hipu se je zavedel, da bi pogovor na to temo terjal drugačno atmosfero, kot je bila tisti večer v Cankarjevem domu, kjer je deček, mali junak filma, ravnokar očaral občinstvo s svojim pametnim, samozavestnim nastopom na velikem odru, pred širokim platnom in prepolno dvorano. Zato je preprosto odgovoril proti dvorani: »Tukaj vam pa jaz ne morem prav nič pomagati, če tega ne razumete« in nato na hitro nekako zvozil v zaključek večera. Zdelo se je, da je občinstvu tako najbolj prav in tudi sama tistemu glasu iz publike nisem namenila nobene misli več. Nanj sem se spomnila šele, ko sem dobila povabilo, da napišem nekaj svojih vtisov o filmu Oča.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!