Dokumentiranje Amerike

Ameriški filmi – h’woodski ali pa neodvisni – so v šestdesetih in sedemdesetih zelo radi moralizirali in pridigali. Radi so kritizirali Ameriko. Včasih so celo zažgali ameriško zastavo. Toda le redko so rekli, da bi bilo treba v Ameriki izvesti revolucijo, saj veste, tako kot so jo izvedli v Rusiji leta 1917. V tem smislu je Led, ki ga je leta 1969 posnel Robert Kramer, prava rariteta in kurioziteta. Led se dogaja ob koncu šestdesetih, v času velike napetosti – v Ameriki. Specifično: v New Yorku. Toda Led napetost še dodatno napne – iz Amerike namreč potegne vse tisto, kar je bilo v njej ob koncu šestdesetih latentno: oblast, ki je bila na tem, da se prelevi v fašistično, Amerika, ki je bila v vojni (tukaj z Mehiko), in levico, ki je bila na tem, da se z orožjem upre oblasti. V Ledu Ameriki vlada represivni, totalitarni režim, ki si je podredil medije in ves javni prostor. Na drugi strani pa spremljamo radikalno levico (Paul McIsaac, Tom Griffin, Robert Kramer itd.), ki načrtuje oboroženi obračun z oblastjo in ki skuša različne uporniške, disidentske frakcije osvobodilne fronte – od črnske in mehiške do ženske – prepričati, da naj se ji pridružijo. Na dolgo in široko, zelo pedantno in zelo didaktično debatirajo, vse skušajo premleti (naj z uporom začnejo totalno, na nacionalni ravni, ali pa regionalno? kdo bo odločil, kako daleč naj gredo? kaj je realnost in kaj blokiranje pogleda na realnost? kako se približati ljudstvu?), vse skušajo drug drugemu pojasniti (in nam tudi), toda nobenega dvoma ni, da hočejo režim zrušiti z nasiljem, z orožjem, z gverilskimi akcijami, ki jih sami nimajo za »terorizem«, ker gre za rušenje opresivnega, nedemokratičnega režima, ne pa za razširjanje strahu. Ne preseneča, da je dobri stari Curt Siodmak v Hauserjevem spominu – filmu o znanstveniku, ki mu vbrizgajo možganski fluid nekdanjega nacista – vlekel paralele med Hitlerjevo Nemčijo in Nixonovo Ameriko: fašistoidni impulzi nikoli ne umrejo.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!