Dolgčas in revolucija: Potovanje brez konca s filmi Sylvaina Georga

Dolgčas kot privilegij razsvetljenega, razvajenega in razigranega družbenega sloja, ki naj bi kot zavestna izbira pomenil upor proti ustaljenim normam družbenega reda in vodil v revolucijo, je definitivno passé. To, čemur smo priča dandanes, je dolgčas v službi diskriminacije in namernega brisanja človečnosti najbolj ranljivih, »les sans papiers«, izbrisanih, nelegalnih imigrantov, transmigrantov, emigrantov, večno na poti nekam, kjer bi se čakanje nehalo in življenje končno lahko začelo.

To je svet, ki ga tematizirajo filmi Sylvaina Georga. Filmi, ali morda en sam, nedokončani, v razmakih vedno bolj jasno pojavljajoči se Film.

Nemogoče

V tišini smo priča natrganim utrinkom eksistencialnega potovanja, ki ga z nesmiselnimi potovanji druge vrste druži format: toda le formalno spominjajo na počitniške utrinke starih družinskih osmičk, čeprav se na njih prav tako pojavljajo šotori, ladje, ceste, taborni ogenj in improvizirana kopalnica ob hidrantu. Ne pripovedujejo zgodbe o raztresenem kratkočasju, temveč o pretresljivem dolgo-času, o ne-času, ki se izmika vsakršni teoriji relativnosti: absolutna preteklost nekega začetka, nekega pred-potovanjem, se izmika zaznavi tako kot absolutna prihodnost nekakšnega »prispeti«; med ta dva mitološka konca je vpeta samo – absolutna sedanjost; brezčasna in brezosebna, v kateri se neizprosno izteka življenje.

Gre za izbrisani, suspendirani čas, ki je subjektu pragmatično odvzet. Kako pripovedovati o tem ne-času, o tem ne-prostoru, ki pa je vendar življenjski čas in prostor ljudi, njihovih sanj, upov, zavesti? Kako pokazati dostojanstvo in plemenitost, zmotljivost in blodnje tistih, ki so kot muhe, ujete med dvema okenskima šipama? Ki jih je tako lahko opazovati in tako težko videti … Kajti v naši zavesti jih ni: mirno gledamo pokrajino skozi okno, stekla se komaj zavedamo, kaj šele tega tesnega prostora med šipama, kjer se odvija neusmiljeni boj za preživetje.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!