Estetika inovacije, politika mita

»Sprašujejo nas, ali je v teh nigerijskih filmih kaj takega, česar ni v frankofonskih filmih, ki so pojem ‘afriškega delanja filmov’. Razlika je v tem, da so se bili nigerijski filmarji sposobni dotakniti senzibilnosti ljudi – njihovih življenj, želja, družinskih vrednot, pogleda na svet, kozmologije, duhovno in drugače … Lahko bi se pritoževali, da je nigerijski home video preveč krvav, preveč ritualističen in poln čarovništva … ampak halo, to so stvari, ki jih vidimo vsak dan. Če prečkam ulico, naletim na ritualistični sprevod, to so reči, ki smo jih vajeni in jih poznamo. Zakaj zveni tako čudno, zakaj kritiziramo, če so to stvari, ki so del ljudi. To je razlog, zakaj so bili ti filmi sposobni ustvariti novo občinstvo, v njih je veliko stvari, s katerimi se lahko identificirajo. Vsebina, oblika je Afrika. To je resnično afriški film, ki smo ga čakali. V vsebini in obliki. Ok, celuloid, kino – ne, hvala. Mi snemamo naš digitalni, DV. To je v redu, ker je cenejše, ker se lažje izražamo in ker so zgodbe kar tam, čakajo, da jih povemo, afriške, čisto naše, naše zgodbe. Zdaj prvič pripovedujemo naše zgodbe.«
Esosa Kabat Egbon, scenarist/producent v Nollywoodu

Ustvarjanje in razumevanje podob je bilo stoletja privilegij umetnikov in poznavalcev. Danes je človek s kamero – lik, ki ga je monumentalno upodobil Vertov v filmu Človek s filmsko kamero (Čelovek s kino-apparatom, 1929) – univerzalna podoba človeka. Svet preplavljajo enooki kiborgi, ki skozi kamere opazujejo svet okrog sebe, svoje drage in sebe same. Posnetki, narejeni z digitalnimi videokamerami ali mobilnimi telefoni, zmontirani na računalnikih in shranjeni na kasetah, diskih, i-podih ali drugih nosilcih, pa seveda tudi v računalnikih, so postali glavni vzvod razumevanja in glavna snov sporazumevanja med ljudmi.

Podoba je danes besedam enakovredno sredstvo izražanja. A ta sprememba občevalnih orodij je zaznamovala tako vsebine kot pogoje ustvarjanja in same ustvarjalce. Digitalne tehnologije so demokratizirale izražanje v podobah, to pa ne pomeni le izjemnega povečanja obsega podob v sodobnem svetu, pač pa predvsem, da je ustvarjanje podob in izražanje v podobah dostopno bistveno večjemu številu ljudi, tudi tistim, ki so bili stoletja iz tega izključeni. Posameznikom iz depriviligiranih družbenih skupin, na primer ženskim avtoricam v zahodni Evropi ali Afroameričanom v Ameriki, narodom z obrobja zahodnega sveta, pa seveda vsej Afriki kot plenu kolonializma, ekonomskega, a tudi kulturnega, ki ni izkoriščal le teles Afričanov in njihovega dela, temveč jim je tudi podobo dal le zato, da si je z njo pel lastno slavo – kot je že leta 1956 pokazal Roland Barthes v eseju Mit danes.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!