Eden najbolj fascinantnih pojavov v sodobnem umetniškem filmu je vrnitev telesnega filma, to je filmskih praks (in posledično teoretičnih pristopov), ki dajejo prednost filmu kot mediju čutov. Ta članek tako raziskuje trende snemanja filmov in filmske teorije, v katerih je izkustvo filma zasnovano kot edinstvena kombinacija čutne zaznave in mišljenja, afekta in refleksije. Trdi, da sodobna francoska kinematografija v ponovni povezavi z določeno tradicijo francoske filmske teorije nudi ilustrativni primer: velika množica nedavno izdanih francoskih filmov predstavlja to pripravljenost raziskovati edinstveno zmožnost filma, da nas gane tako nagonsko kot intelektualno. Zato članek predlaga, da taki filmi, zamišljeni kot oblike utelešenega mišljenja, nudijo alternativne načine zamišljanja odnosa subjektov do umetnosti in posledično subjektov do objektivnega sveta onkraj gole prilastitve in potrošnje.

Prevedla Maja Lovrenov
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!