Mnogoteri učinki filma, ki v teoriji niso bili prepoznani takoj po njegovem nastanku, med drugim tisti na polju estetike, so privedli do brisanja meja med različnimi umetnostmi ter med različnimi humanističnimi vedami. Toda kar se je zdelo kot potreba po celoviti interpretaciji pojava gibljivih slik v umetnosti in družbi v dobi modernizma, je v drugi polovici 20. stoletja vplivalo na nastanek transdisciplinarnih kulturnih študij. Te nove vede so naselile epistemološki prostor humanistike. V živahni interakciji med teorijo in umetniško prakso je tako imenovani eksperimentalni film, ki je ves čas vladavine filma (oziroma kina) skrbel za preizpraševanje načina gledanja, sprva našel svoje posmrtno življenje v videoumetnosti, pozneje pa v digitalnih videoinstalacijah. V naši dobi je film izgubil status privilegiranega prostora gibljivih slik. Čedalje pogosteje prehajamo med estetiko in ontologijo. Postfilm pa ponuja filmu življenje po smrti v nekaterih formah, kot je tako imenovani počasni film, ki uspeva na presečišču filozofije in filma.

Besedilo je na voljo v pdf obliki:

Film kot transformativni agens v umetnosti in njegovi odmevi