Film kot umetniški predmet

»Etika filmske restavracije« ni le koncept. Predvsem je uporabna, a hkrati nepopolna krilatica, formula, katere precejšen uspeh med arhivarji in muzejskimi kustosi je prispeval k znatnemu napredku na tem polju, tako v smislu strokovne produkcije kot dejanskega restavratorskega dela. Izraz »etika« je tudi bolj zastrašujoč način, da za nekaj rečemo, da »je pomenljivo«, zelo prepričljiv in rahlo grozeč argument, ki ga promovirajo strokovnjaki, ko nestrokovnjake prepričujejo, da je restavracija filma dejansko resna zadeva. Medtem ko ima »pomembnost filmske restavracije« malo možnosti, da naredi vtis na javnost, ima »etika« trajnejši odmev in njene implikacije težje ignoriramo. »Neetičnost« v zasledovanju kulturnega poslanstva ni zaželen cilj; zato uporaba »vrline« pri njegovi izpolnitvi vsakemu poklicu podeli avro legitimnosti, občutek, da je njegova izpeljava nekaj več kot rutinska naloga. Odličnost je etična; povprečnost je nepoštena.

Prevedla Maja Lovernov
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!