Film, neukročena misel in razširjena teorija: Gilles Deleuze meets Paul Sharits

Sodobna filozofija je zgolj občasno prepoznala radikalni konceptualni potencial eksperimentalnega filma in njegovih raznovrstnih tradicij. Lyotard, zlasti pa Deleuze v svojem branju Beckettovega Filma, predstavljata dve konstitutivni izjemi, ki nam dopuščata, da si zamislimo bolj natančno in plodovito razmerje med obema. Zastavimo si vprašanje: kaj bi se utegnilo zgoditi, če bi se Deleuze srečal z delom ameriškega strukturalnega avtorja Paula Sharitsa, s korpusom, ki ne obsega zgolj filmov, temveč tudi pisanje in filmske programe, s komplementarnima teorijo in prakso, ki pa nista obrnjeni sami k sebi, saj pogosto ponujata refleksijo lastne metodologije in zmožnosti. Anatomija Sharitsovih formalnih invencij predstavi kinematografijo, ki ne izhaja iz konvencij mimezis, linearnosti in narativnosti, temveč zahteve po nenehnem raziskovanju parametrov filmskega materiala ter njegovih somatskih in etičnih potencialov.

Prevedla Jasmina Žgank
Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!