Filmske podobe v označevalni praksi

Na robu časa, ki se je poimenoval za čas avantgarde, je bila filmska kamera zelo uporaben instrument. Ob izteku modernizma se je z eksperimentalnim filmom dopolnila relacija umetnosti in časa v kategoriji sedanjosti, ki se je artikulirala v koncept. Film nasploh, ki je s tem, ko je postal razsežnost množične percepcije in manifestna umetnost reprodukcije v obliki velike proizvodnje, je – kot je l. 1984 pripomnil Dudley Andrew – lahko tudi odprl vprašanja o videnju. To spraševanje se je v filmu zgodilo na način eksperimentalnega filma. Pri tem se je spotoma povnanjila problematika, ki jo je, med drugimi, nakazal že škof Berkeley v svoji teoriji videnja, ko je opozoril na razmerje med videnim in občutenim s tipom. Toda v šestdesetih letih dvajsetega stoletja so se filmske evokacije interaktivne konstitucije percepcije v refleksivnih, samonanašalnih, paradoksnih in šokantnih vizualnih gestah z učinki razsrediščenja filmske podobe prikazale kot označevalci družbeno opredeljenih razmerij. Zato se je eksperimentalni film hkrati postavil v izhodišče dogodka prežemanja filma z radikalno umetnostjo in v središče vprašanj o družbeni revoluciji. Jugoslavija je bila kraj, kjer je bil ta pojem tisti čas zelo navzoč, zato je bila stimulativno okolje za eksperimentalni film.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!